KADROVANJE

Tiho odhajanje HR strokovnjakov - nevidna kriza v organizacijah

29. 04. 2025


Tiho odhajanje HR strokovnjakov je v zadnjih letih postalo vse bolj razširjen pojav, vendar pogosto napačno razumljen. Na prvi pogled se zdi, da gre zgolj za preobremenjenost in klasične znake izgorelosti. A globlji pogled razkriva nekaj bistveno bolj zaskrbljujočega: odhod HR kadrov ni posledica zgolj količine dela, temveč čustvene zanemarjenosti, ki jo doživljajo v svoji vlogi.

So mediatorji v konfliktih, podpora v kriznih trenutkih in tisti, ki pomagajo drugim skozi spremembe in izgube. Spremljajo zaposlene ob odpovedih, obravnavajo pritožbe zaradi neprimernih odnosov, blažijo posledice nepopularnih odločitev vodstva. Vse to so njihove naloge, za vse to skrbijo sami, pogosto pa ni nikogar, ki bi poskrbel zanje. Ko potrebujejo pomoč, so pogosto soočeni s tišino – ni mehanizmov podpore, ni priložnosti za iskreno izražanje lastnih stisk.

Paradoksalna vloga HR strokovnjakov 

Od HR-ja se pogosto pričakuje, da bodo glas pravičnosti in zagovorništva, a hkrati so nezaščiteni pred posledicami svojega dela. Opozarjajo na nepravičnosti, branijo zaposlene, se zoperstavljajo škodljivim praksam in so zato pogosto označeni za „preveč čustvene“ ali preprosto utišani. Njihove ideje so sicer slišane, a pogosto ostanejo neupoštevane, kar dodatno utrjuje občutek nepomembnosti

Kultura tihega odhajanja HR strokovnjakov postane še bolj razumljiva, ko vidimo, kako se od njih pričakuje, da bodo gradili kulturo podjetja, a jim ni dovoljeno kritizirati vodstva oz. vodenja. Pogosto se znajdejo ujeti v navzkrižnem ognju in so na koncu krivi za obe strani. Po eni strani naj bi bili ambasadorji organizacijskih vrednot, po drugi strani pa nimajo dovoljenja, da bi se zoperstavili praksam, ki te vrednote spodkopavajo. 

Reševanje problemov, ki jih vodstvo noče priznati 

HR strokovnjaki morajo reševati problemske situacije, ki jih vodstvo pogosto noče priznati. Toksični menedžerji, prikrite neenakosti, padajoče zaupanje med zaposlenimi – vse to so težave, ki ostajajo nenaslovljene, HR pa je zadolžen, da najde „obvoz “ rešitve. Z leti to povzroči občutek nemoči in frustracije, ker jim sistemsko ni omogočeno, da bi zares delovali v dobro ljudi. 

Vse bolj je razširjena praksa, kjer organizacije ponujajo velike pobude za raznolikost, vključevanje in dobro počutje, vendar te pobude pogosto ostanejo zgolj na površini. HR strokovnjaki pogosto opazijo, kako so te pobude včasih le „kozmetični popravki“, brez resničnih premikov v kulturi podjetja. Ko se vrednote uporabljajo zgolj za marketing in HR postane del te predstave brez možnosti za dejansko izboljšanje razmer, nastopi globoka moralna stiska

In vendar. HR niso ljudje, ki bi jih odvrnila trdo delo ali hitrost sprememb. So prilagodljivi, predani in običajno globoko motivirani s poslanstvom pomoči ljudem. Kar jih izčrpava in na koncu potiska v tihe odhode, ni količina dela, temveč občutek, da njihov trud ostaja neopažen, nenagrajen in pogosto neučinkovit. Od njih se pričakuje, da bodo srce organizacije, podpore ali priznanja z vrha pa od nikoder. 

Kako organizacije spodkopavajo svoje temelje 

Ko organizacije ignorirajo čustvene potrebe svojih HR ekip, pravzaprav spodkopavajo lastne temelje. HR ni zgolj administrativna funkcija temveč strateški partnerji, ključni za zdravo organizacijsko kulturo, odpornost podjetja in dolgoročno rast. Brez njihove čustvene vzdržljivosti in strokovnosti podjetja izgubljajo nekaj, kar se na dolgi rok ne da nadomestiti. 

Organizacije, ki ne znajo ohraniti svojih ključnih ljudi v HR, tvegajo, da bodo izgubile sposobnost upravljanja sprememb, razvoja vodij in grajenja zaupanja. Brez močnega HR-ja postane vsak strateški premik podjetja bolj tvegan in manj učinkovit. 

Kaj lahko organizacije storijo? 

Predvsem morajo prepoznati, da tudi HR kader potrebuje podporo, ne le zadolžitve. Vključevanje HR v strateške pogovore, priznavanje njihovega nevidnega dela, ponujanje čustvene opore, vlaganje v njihov razvoj in aktivno poslušanje njihovih povratnih informacij so ključni koraki. Če želimo preprečiti nadaljnji tihi eksodus HR strokovnjakov, moramo razumeti, da problem ni v preobremenjenosti. Gre za nekaj globljega, za potrebo po videnosti, spoštovanju in človeški podpori. In dokler te potrebe ne bodo resnično upoštevane, bodo organizacije še naprej izgubljale najboljše – tiho, a neizogibno.