Moč človeške izkušnje v središču 20. jubilejne konference Moje HR Delo 2024

Mojca Križnar, Blue in green: 

"Letošnja konferenca ni bila le jubilejna, dvajseta, bila je prelomna tudi v zasnovi. Ko smo v Programskem svetu izbrali naslovno temo, ravnovesja, se je odprla tudi priložnost za posodobljen koncept konference.  

Vodilo pri zasnovi je bilo vzpostavitev ravnovesja med pasivno in aktivno udeležbo. Ravnovesja med relevantnimi in zanimivimi predavanji, torej že ustaljenim in dobro sprejetim formatom ter aktivno vključitvijo udeležencev, s ciljem participacije, skupnega razmišljanja, deljenja pristopov ter povezovanja. Ravnovesja med poznanim in predvidljivim ter novim in nepredvidljivim.  

Človeška interakcija je tista, ki nosi naboj za razširitev perspektive, za nova spoznanja in odkritja, za napredek.  V postavitvi po vzoru Svetovne kavarne, smo odprli možnost za nove povezave na osebni, strokovni in izkustveni ravni. Verjamem, da ste v interakcijah uživali, obogatili svoj krog poznanstev in izmenjali dragocene vpoglede v binarni svet ravnovesij, ki jih kot strokovnjakinje in strokovnjaki na kadrovskem področju dnevno zaznavate in uravnovešate.  

Kot snovalka človeških izkušenj sem vedno zazrta v priložnosti aktivacije skupnostnega potenciala. Dogodki širših razsežnosti, kot so konference – interne ali odprtega tipa, so platforma, ki ponuja številne priložnosti za povečanje vrednost udeležbe in s tem vrednosti dogodka samega. So slikarsko platno, na katerem snovalci zarišemo želeno izkušnjo in dopustimo, da jo udeleženci pobarvajo s svojim odtenkom prisotnosti in izkušenj ter tako prispevajo v končno kreacijo.  

V delovnih sredinah so skupna razmišljanja potrebna pri snovanju strategij, vpeljevanju sprememb, opredeljevanju kulture in naravnanosti ljudi - potrebnih za želeni premik. Zasnova procesa interakcij, priprave in izpeljava, pa so predpogoj za kakovosten izid - tako na oprijemljivi ravni vsebine, dogovorov, odločitev, kot tudi na neoprijemljivi ravni človeške izkušnje, ki vpliva na izgradnjo pripadnosti, zavzetosti in motiviranosti. 

Zaposleni na kadrovske področju ste pomembni kreatorji človeške izkušnje v delovnih sredinah. S spodbujanjem podporne kulture, vključitvijo zaposlenih v procese snovanja okvira delovanja in izvajanjem usmeritev, ki dajejo prednost dobremu počutju in razvoju, pomembno vplivate na vzpostavljanje ravnovesij, doživljanje posameznika, storilnost in uspešnost organizacije, kakor tudi na privlačnost delovne sredine.  

Na letošnji konferenci smo vam nudili izkušnjo interakcije, ki služi kot vzorčni primer aktivacije skupnostnega potenciala. Dodana vrednost, h kateri smo stremeli snovalci, je bila bogatenje skupne zakladnice vpogledov v to, kar lahko v delovnih sredinah naredimo za umerjanje ravnovesij. Preko zasnovanega procesa, pa smo nedvomno doprinesli tudi k novim povezavam in možnostim sodelovanja ter izgradnji slovenske kadrovske skupnosti."

Dr. Katja Grgić, Arethine: 

Katja je na HR konferenci delila zanimivo in nekoliko provokativno perspektivo o psiholoških mehanizmih, ki nas vodijo pri vzdrževanju ravnovesja. Svojo izkušnjo in pogled je začela z nekoliko nepričakovano izjavo: "Ravnovesje je dolgočasno!" Ta misel je sprožila val zanimanja med poslušalci, saj je v večini primerov ravnovesje dojeto kot nekaj zaželenega in pozitivnega. Kot psihologinja je Katja pojasnila, da na racionalni ravni sicer vsi razumemo pomen ravnovesja – omogoča nam stabilnost, zdravje in dolgoročno delovanje. Vendar pa ljudje nismo povsem racionalna bitja. V globinah naših misli in čustev pogosto ravnovesje nehote povezujemo z nečim povprečnim, varnim, celo malce dolgočasnim. Ljudje smo evolucijsko naravnani k iskanju takojšnjih zadovoljitev in hitrih nagrad, kar je v nas zakoreninil naš limbični sistem – del možganov, ki nas žene k impulzivnim odločitvam in občutkom zadovoljstva. 

Katja je poudarila, da ta nagonski odziv izhaja iz potreb preživetja. Naši predniki so morali hitro ukrepati, da so preživeli, in takšne impulzivne odločitve so bile ključne za njihov obstoj. Sodobni svet pa od nas zahteva povsem drugačne spretnosti. Potrebujemo več samodiscipline, potrpežljivosti in sposobnosti odložiti nagrado – to pa ni nekaj, kar bi naši možgani počeli spontano. Ravnovesje, kot je pojasnila Katja, je domena prefrontalnega korteksa, torej tistega dela možganov, ki nas spodbuja k razmisleku, načrtovanju in samokontroli. To je del možganov, ki pravi: »Počasi, premisli, bodi potrpežljiv.« Vendar pa, kot je opozorila, ta del možganov zahteva veliko več energije in discipline, zato pogosto ni tako zabaven kot impulzivno vedenje, ki ga vodi naš limbični sistem. 

Nato je osvetlila še en pomemben vidik sodobne kulture – poveličevanje ekstremnih dosežkov. Družba pogosto slavi strast, uspeh in velike zmage, medtem ko je ravnovesje morda kdaj dojeto kot manj ambiciozno. Vendar je Katja opozorila, da ekstremno življenje – tako čustveno kot fizično – ni dolgoročno vzdržno. Ravnovesje je tisto, kar omogoča vzdržljivost in dolgoročno uspešnost. Svoje razmišljanje je nadaljevala z opažanjem, da je vzdrževanje ravnovesja podobno maratonu. Zahteva disciplino, premišljene odločitve in odloženo zadovoljstvo. Kljub temu pa je v končni fazi ravnovesje ključ do stabilnosti in notranje moči. Zanimivo je izpostavila tudi pomen samorefleksije, ki jo je opredelila kot ključni psihološki mehanizem za vzdrževanje ravnovesja. Samorefleksija, kot je pojasnila, je kognitivni proces, ki nam omogoča, da se zavestno poglobimo vase, analiziramo svoja dejanja in misli ter razvijamo boljši vpogled v to, kako delujemo v različnih življenjskih situacijah. S to veščino se lahko naučimo prepoznavati impulze in čustvene reakcije ter jih obvladovati z distance. 

HR konferenco je Katja zaključila s pomembno mislijo, da morda ključ do sreče ni v tem, da ves čas iščemo popolno ravnovesje, temveč v tem, da znamo ločiti, kdaj je smiselno potopiti se v strast in kdaj zavestno izbrati stabilnost. Ravnovesje in strast sta dva nasprotujoča si pola, ki pa se lahko odlično dopolnjujeta. Strast brez ravnovesja lahko vodi v kaos, medtem ko ravnovesje brez strasti vodi v stagnacijo. Ključno je najti točko, kjer oboje deluje v harmoniji. Poudarila je, da je za ohranjanje ravnovesja ključno zavestno prizadevanje za razvoj samorefleksije in samoregulacije, kar nam omogoča dolgoročno vzdržljivost tako v osebnem kot v profesionalnem življenju. Ravnovesje ni vedno lahko doseči, vendar je tisto, kar nam omogoča trajnostno delovanje in stabilnost na dolgi rok.